NAŠA ZGODBA
Vsaka zgodba ima svoj začetek - tudi moja.…
Pisati se je začela pred letom dni, ko sem po nesreči stopila na drekec, ki je nesramno nemarno ležal na pločniku. Gotovo si zlahka predstavljate mojo sočno verbalno reakcijo, podkrepljeno z izrazi, ki so vsekakor neprimerni za natis. Halo!? Kako tudi ne, kajti obuta v svoje najboljše salonarje sem hitela na zelo pomemben sestanek! Potrebovala sem veliko spretnosti, da sem očistila čevelj in še več iznajdljivosti, da sem odstranila neprijeten vonj.
Ko sem kasneje, ob kavici, svoj neljubi dogodek opisala prijateljicam, jih je moja prigoda nadvse zabavala. Pošteno so se nasmejale na moj račun! Ena izmed njih pa je izrekla tudi zame odločilne besede: »Ali ne veš, da drek prinaša srečo?« V hipu me je prešinilo: iz tega bi pa lahko mogoče naredila kakšen posel.«
In kocka je padla!
Tistega »usodnega« dne mi je šlo resnično vse kot po maslu: sestanek sem brezhibno izpeljala, doma sem našla izgubljene ključe, dobila pa sem tudi pozitivno rešen odgovor na mojo oddano vlogo. In kar je najpomembnejše: odločila sem se, da bom v službi dala odpoved.
Začela sem razvijati svojo idejo. Poiskala sem dobavitelja osnovnega materiala, ki ima zaradi sodobne predelave nedotaknjeno formulacijo. Uredila sem si začasni prostor ter pridobila ustrezna dovoljenja. Ko so mi v državnem laboratoriju potrdili, da je material brez bakterij in varen za nadaljnjo predelavo, sem začela oblikovati svoje kolačke sreče. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem izpopolnila in našla optimalne rešitve. Osnovno idejo, zabavnein ne smrdeče drekce za srečo, sem čez čas nadgradila in razširila v paleto izdelkov za širšo uporabo.
Ugotovila sem, da neizmerno uživam v ustvarjanju in delu z rokami. Kljub nadetim rokavicam so moji nohti polomljeni, koža izsušena, lasje pa imajo včasih nenavaden vonj. Konec dneva sem po navadi na smrt izmučena, naslednje jutro pa sem že navsezgodaj spet polna energije v svoji delavnici. Zadovoljna in presrečna, da sledim svoji ideji.
S svojim projektom sem sčasoma navdušila tudi svoje najbližje. Sin, sestra, snaha, vsak ima svoje zadolžitve, svoja znanja in svoje ideje. Izoblikovala se je super ekipa, ki mi pomaga pri uresničitvi moje oz. sedaj že naše vizije.
Pride tudi dan, ko imam krizo, stvari se ne odvijajo, kot bi se morale in – saj poznate tisti občutek o zaroti celega sveta proti vam. …
Takrat vržem na tla enega izmed svojih izdelkov ter ga pohodim z levo nogo. Ker se zraven še vedno od srca nasmejem, imam takoj občutek, da bo dan lepši in da bom zmogla. Kakšna sreča, da imam dovolj veliko zalogo!!!
